Osnovne oblike embalaže za riž segajo v starodavne čase, kjer so bambusove cevi, lončeni kozarci in vreče iz jute služili kot primarna posoda, njihova osnovna funkcija pa je bila omejena zgolj na "zadrževanje in transport". V obdobju načrtnega gospodarstva na Kitajskem je embalaža riža v veliki meri stagnirala v fazi, ki je imela prednost "prevoz pred uporabniško izkušnjo". V osemdesetih letih je bila 100-kilogramska vreča iz jute mainstream. Ta groba embalaža je bila usklajena z državno monopolno nabavno in prodajno politiko; riž je bil samo blago za preživetje, brez povpraševanja po blagovni znamki ali ohranjanju svežine. Čeprav je ta model zmanjšal stroške distribucije, ni uspel zagotoviti kakovosti shranjevanja, kar je povzročilo pogoste težave s plesnijo v vlažnih okoljih.
Devetdeseta leta so zaznamovala kritično prehodno obdobje. Plastične tkane vrečke in plastične vreče so postopoma zamenjale vrečke iz jute, standard pa je postala 25-kilogramska embalaža. Ta premik je izhajal iz odprtja žitnega trga, ko je riž začel pridobivati komercialne lastnosti. Proti{6}}zdrsnost in vzdržljivost tkanih torb sta bili primerni za prevoz velikih količin, medtem ko je uporaba tehnologije tiskanja omogočila preproste logotipe blagovnih znamk. Vendar so bile pomembne pomanjkljivosti še vedno prisotne: slaba zračnost je povzročila neučinkovito zaščito pred insekti in plesnijo, pri čemer je življenjska doba poleti pogosto krajša od treh mesecev. Poleg tega homogena embalaža ni odražala razlik v kakovosti riža.
V zgodnjem 21. stoletju so tehnologije konzerviranja vodile v nadgradnjo embalaže. Vakuumsko pakiranje in sestavljene plastične vrečke so postale nove smeri. Več-slojni kompozitni materiali, kot sta EVOH in PET, so ustvarili zaprta okolja v kombinaciji s tehnologijami vakuumiranja ali izpiranja-dušika, ki učinkovito zavirajo oksidacijo in rast mikrobov ter podaljšajo rok uporabnosti na 6-12 mesecev. Specifikacije embalaže so postale bolj raznolike, s porastom majhnih pakiranj od 1 do 5 kilogramov za sodobna manjša gospodinjstva. Vrhunska embalaža darilnih škatel je bila usmerjena na trg višjega cenovnega razreda, saj je skozi dizajn izražala regionalne značilnosti in občutek kakovosti. Blagovne znamke, kot je Wuchang Rice, so se s tem pristopom uspešno izkazale.
Danes sta okoljska trajnost in inovativnost osrednja trenda. Biorazgradljivi materiali postopoma nadomeščajo tradicionalno plastiko in pojavljajo se novi formati embalaže, kot so pločevinke z zavihki in papirnati kanistri. Na primer, "Long Mi" uporablja 310-gramsko pločevinko z dušikom-vlečnim jezičkom, ki se natančno ujema z eno samo porcijo obroka. Hkrati ima embalaža več funkcij; kode sledljivosti in oznake hranilne vrednosti so postale zelo razširjene. Ta razvoj doseže preskok od "zaščite izdelka" k "sporočanju vrednosti", preoblikovanje embalaže v pomemben most, ki povezuje proizvodni konec s potrošniškim delom.
